Aleksander Zadel: Starši jemljejo otroke kot svoj projekt
Pogovor s kliničnim psihologom in predavateljem Aleksandrom Zadelom o vzgojnih izzivih slovenskih staršev.
Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, direktor Inštituta za osebni razvoj C. A. R in izvrsten predavatelj, ki slovi po dinamičnih in odmevnih predavanjih. Veliko predava tudi po šolah in je oče štirih otrok, zato je odličen sogovornik tudi o tematikah s področja vzgoje in starševstva. Z njim smo se pogovarjali o vzgojnih izzivih slovenskih staršev.
Pogosto slišimo starše – ne otroke – govoriti: »Letos gremo v četrti razred. Ta teden pišemo matematiko. Prejšnji teden smo delali plakat za govorni nastop.« Po drugi strani pa starši tožijo, da so bistveno preveč vpleteni v otrokovo šolsko delo.
To niti ni več šala, če je kdaj bila. Starši jemljejo otroke kot svoj projekt. Uspešen otrok pomeni uspešnega starša. Starši so pozabili, da je njihova naloga, da v življenju otroku priučijo delovne navade, občutek odgovornosti ter odnos do etike in vrednot. Drugo je v rokah otroka. Moderni starši pa se žal osredotočajo predvsem na rezultate, ki jih dosega otrok, zato mu delajo plakate, PowerPoint predstavitve, se z njim učijo, delajo projekte in podobno. Otroci postanejo vse bolj zapisnikarji staršev in zagovorniki njihovih projektov, ne pa zrele in samostojne osebe.
Zdi se, kot da je v zvezi s slovensko šolo in šolarji cel kup paradoksov. Menda je šolske snovi bistveno preveč, slovenski šolarji so v Evropi med tistimi, ki najmanj marajo šolo, na mednarodnih testih, kot je PISA, se ne odrežejo najbolje, po drugi strani pa v slovenskih šolah še nikoli ni bilo toliko odličnjakov. Imate kakšno pojasnilo?
To, da je v slovenskih šolah toliko odličnjakov, nič ne govori o tem, da so današnje generacije sposobnejše, kot so bile prejšnje. Pritisk staršev je na učitelje tako velik, da so ti hočeš nočeš popustili in niso več zmožni otrok oceniti tako, da bi ocene tvorile Gaussovo krivuljo. Ustvarja se »psihoza«, občutek, da je odločilna vsaka ocena, ki jo prejme otrok kadarkoli med šolanjem. Zato je razumljiv strah staršev, kaj se bo zgodilo, če otrok ne bo ves čas optimalen, kar za njih pomeni najbolje ocenjen.
Starši so prepričani, da se je treba za otrokove ocene (beri pravice) boriti, naj stane, kar hoče. Žrtev niso le učitelji in šolski sistem, temveč otroci, ki jim je onemogočen razvoj primernega odnosa do šole, lastnega dela, lastnega uspeha in lastnega položaja v družbi vrstnikov. Otrokov položaj v družbi vrstnikov usodno določajo starši in ne njegove sposobnosti upravljanja socialnega okolja.
»Starši so prepričani, da se je treba za otrokove ocene (beri pravice) boriti, naj stane, kar hoče.«
Veliko predavate po slovenskih šolah, kjer vam starši zastavljajo najrazličnejša vprašanja. Kaj najbolj žuli slovenske starše, se da njihove zagate speljati na kak skupni imenovalec?
Starši se kot mačka okrog vrele kaše vrtijo okrog dejstva, ki ga ne izrečejo na glas, se pa kaže pod gladino njihovih vprašanj. Menijo, da učitelji in šola ne upoštevajo dovolj specifičnih značilnosti njihovega otroka. Prepričani so, da imajo edinstvenega otroka, ki mu ne uspe razviti svojih potencialov, ker se razvija v neprimernem okolju. To je po njihovem nepopolno in neprimerno zato, ker so učitelji nemotivirani za vrhunsko delo, ker sošolec povzroča nemir v razredu, ker se učitelji preveč posvečajo drugim otrokom, ki zgolj vzbujajo pozornost, ker sistem ni prilagojen prav njihovemu otroku in podobno. Niti z delčkom možganov ne pomislijo, da je otrokov rezultat v šoli posledica kompleksnega spleta dejavnikov: otrokovih delovnih navad, inteligence, socialnih spretnosti, čustvene zrelosti in še česa, ne zgolj njihovih prepričanj, koliko bi moral njihov otrok dobiti pri matematiki, ker si zasluži ...
Kaj pa številne popoldanske dejavnosti otrok? Šolarji so preobremenjeni ne le s šolo, temveč z vsem, kar še pride po njej. So pri tem pretirano ambiciozni otroci sami ali nemara njihovi starši?
Obremenjenost staršev s popoldanskimi aktivnostmi je naravna posledica dejstva, ki sem ga omenil zgoraj. Otroci so projekt svojih staršev. Ti v strahu, da ne bi zamudili pravega časa, otroka vključujejo v vrsto aktivnosti, ker ne želijo tvegati, da bi njihovi otroci izgubili tekmo konkurenčnosti z najboljšimi vrstniki. Včasih so si otroci želeli postati astronavti, policaji, zdravniki, učiteljice … Danes bi bili nogometaši ali pevke. Tej ideji sledijo tudi starši. Ko se žoga od otrokovega kolena prvič po naključju odbije v gol, ga že vidijo v dresu Barcelone. Strašljiv problem je, da so starši veliko bolj motivirani za to, da njihov otrok trenira nogomet, kot je otrok sam. Podobno velja za večino prostočasnih aktivnosti in šolo. Otroci nimajo več privilegija biti »brezskrben« otrok. Na vsakem navadnem treningu ali vaji česarkoli starši pričakujejo, da bo otrok dal vse od sebe. To je nor in nepotreben pritisk na mularijo z zgolj eno posledico – nevrotičnimi otroki.
»Ko se žoga od otrokovega kolena prvič po naključju odbije v gol, ga starši že vidijo v dresu Barcelone.«
Večkrat izpostavljate, da si starši za svoje otroke želijo predvsem, da bi bili srečni, mogoče še zdravi, uspešni, zadovoljni. Vi pa poudarjate predvsem, da je otroka treba naučiti sprejemanja odgovornih odločitev, s katerimi bo uspešno urejal medosebne odnose in zadovoljeval svoje potrebe, ter delovnih navad.
Prej ali slej naj bi vsak od nas postal zrel, odgovoren in samostojen posameznik. Otroštvo je namenjeno razvoju in treningu spretnosti, ki to omogočajo. Trening in razvoj pa vključujeta napake, izkušnje, ponavljanje, sprejemanje posledic in podobno. Vsega tega so otroci, ki jim starši do minute natančno določajo aktivnosti čez dan, bolj ali manj oropani. Če se otroci ves čas razvijajo v navzočnosti odraslih, večinoma nimajo priložnosti, da bi doživeli vse tiste izkušnje, ki dejansko pri odraščanju najbolj štejejo – in te so povezane s položajem v skupini vrstnikov.
Starši se pogosto jezijo, da otroci ne poslušajo, da jim je treba vsako stvar povedati petkrat. Po drugi strani pa tudi starši vse preradi dvignemo glas, se jezimo, pridigamo … nekako v prazno. Zakaj je takšna komunikacija neučinkovita?
Zato, ker starši nismo dosledni. Ne znamo pokazati otrokom, da imajo njihovo vedenje in odločitve posledice, ki jih čutijo oni. Zakaj bi se jezil na otroka, ki ne želi pojesti večerje ali pospraviti za seboj ali si umiti zob ali pač karkoli, kar kot starš zahtevam? Če ne poje večerje, gre pač lačen spat. To niso kazni. To so posledice. Kazen je, če mu prepovemo gledati televizijo, če ne poje večerje. Kaj imata televizija in večerja skupnega? Ničesar. Na trening nogometa greš, ko narediš nalogo. Pika. Če ne narediš naloge, ne greš na trening. To je posledica. Otroci se tega sistema naučijo v tednu dni. Žal se ga starši niso sposobni naučiti leta.
»Otroci nimajo več privilegija biti 'brezskrben' otrok.«
Nekako se mi zdi, da niste človek instantnih rešitev in da želite ljudi predvsem naučiti razmišljati. Vseeno pa me zanima, ali bi lahko na podlagi svojega strokovnega dela in osebnih izkušenj očeta izluščili par zlatih vzgojnih pravil.
Res je, morda smo izumili instant polento, instant vzgoja pa ne obstaja. Sam menim, da je ena ključnih stvari, da otroke vzamemo kot otroke in razumemo, kaj otroštvo pomeni tako zanje kot za nas, starše. Menim, da se je tudi z otroki treba obnašati zrelo, »odraslo« in odgovorno. Tudi s triletnikom se je treba pomeniti kot z možem. Po drugi strani pa je otroštvo igra, brezskrbnost, radost in sanjarjenje. Otrokom premalo dovolimo, da so otroci v pravem pomenu besede. Moji najlepši spomini iz otroštva so po eni strani tisti, ko so mi starši naložili odgovornost, ki sem jo lahko nosil, takrat sem se počutil zrelega in odraslega, in po drugi tisti, ko smo počeli neizmerne neumnosti, ko sem bil samo otrok.
Intervju je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
